Ob krajevnem prazniku – Marjetni nedelji – objavljamo zgodbo o tem, zakaj so Črnovršci “bkožajfarji”. Obstaja več različnih legend, ena od teh je tudi spodnja. Če imate tudi vi svojo različico, jo pošljite v uredništvo spletne strani www.crnivrh.eu, na lovrenc.habe@gmail.com in jo z veseljem objavimo!
Zakaj so Črnovršci »bkožajfarji«?
Bilo je na nekoč na vaški praznik sredi poletja, na Marjetno nedeljo. Zvečer so se »na placu« zbrali vsi krajani in plesali ob zvokih vaških godcev. Mnogo se je popilo in jedlo, tudi za srečelov je bilo kot vedno poskrbljeno. Glavna nagrada pa je bila tistega leta še kako mikavna: čisto pravi živ bik.
Večer se je bližal vrhuncu, v parku so se nekateri mladenči (za voljo ohranjanja domačega teritorija) že s tepli s sosednjimi fanti. Ja, taka je bila navada, ko je bilo v glavi že dovolj vina in misli medle. A bolj kot v te male skupine fantov, so bile oči vprte v srečelov – ne zgodi se namreč vsako leto, da bi za glavno nagrado podeljevali živo, mogočno žival. Bolj kot se je tombola bližala zaključku, več smeha in ugibanj je bilo, kdo bo žival odpeljal domov. Vse skupaj je postalo že prav smešno, saj je vino teklo v potokih – slednje pa vsakemu človeku odpre domišljijo in občutek za stvari, ki jih po navadi, v realnem življenju zanemarjamo.
Samo vprašanje časa je bilo, kdo se bo prvi zadrl: tombola! Ali zmagal sem! In to se je naposled le zgodilo! Mogočnega bika je za nagrado dobila … neka Ljubljančanka! Nagrade je bila nadvse vesela, vse do trenutka, ko je videla žival v živo. Dejala je: »FUJ! Tako umazanega bika pa že ne bom domov peljala!«
Ni bilo potrebno dvakrat reči, navihanim fantom se je v glavi že porodila precej izvirna in za tisti hip prav zabavna ideja! Pohiteli so domov, po ”čbre”, vodo in ”žajfo” in se takoj vrnili. Nemudoma so ga začeli »žajfati« in čistiti.
Fantje iz sosednjih vasi pa kar niso mogli verjeti, kaj vidijo. »Črnovršci žajfajo bika, črnovrški žajfajo bika,« so se na glas smejali in kričali, ko so odšli nazaj do svojih vasi.
Seveda ni potrebno poudarjati, da so naslednjega jutra o tem, kaj se je zgodilo, vedeli že vsi! V isti vasi in še daleč naokrog. Mlade fante je bilo pošteno sram! Tudi Črnovršci niso bili navdušeni nad novim poimenovanjem – nemalokrat je bil to tudi predmet novih vaških pretepov po sosednjih veselicah.
A čas celi rane, še tako travmatičen trenutek postane bežen spomin. Ali spomin, na katerega so se akterji spominjali z nasmeškom na obrazu, njihovi potomci pa ponosno govorimo, kako živahno je bilo včasih, na naših veselicah.
Bik pa še vedno ostaja v logotipu krajevne skupnosti Črni Vrh, lokalnega nogometnega kluba Fatamorgana in MBK Črni Vrh, po njem se je poimenovala tudi domača gledališka skupina: b’k teater.
Napisal: Lovrenc Habe
