Že dalj časa je tlela zamisel o obnovi fasade na Pirnatovi koči. Predvsem južno in vzhodno stran so neusmiljeni vremenski pogoji na 1156 metrih nad morjem precej načeli. Tako, da je bilo nujno nekaj storiti. V igri so bile različne ideje o zaščiti fasade. Na koncu smo se glede na finančna sredstva in praktične izkušnje izvajalca del odločili za klasično fasado s petimi centimetri izolacije (stiropor – Baumit Star ESP F 5 cm) in zaključnim silikonskim slojem. Izvajalec že ima izkušnje z objekti izpostavljenim podobnim vremenskim pogojem. Najprej smo upali, da bo omet kuhinje, ki je bila zgrajena pred petnajstimi leti v boljšem stanju, vendar se je izkazalo, da ni tako, zato je bilo potrebno tudi tu odstraniti star omet in vse na novo ometati in izdelati fasado.
Konkretna gradbena dela so se začela 17. julija, ko se je postavljalo gradbeni oder in začelo z odstranjevanjem starega ometa. Ker se nas je zbralo dosti prostovoljcev smo že ta dan opravili večino težjih del odstranjevanja starega ometa in preperelih zidakov. V naslednjih dneh je bilo potem potrebno še nekaj ur tolčenja fasade, odstranjevanja starega strelovoda, okenskih polic, itd. Po dopustih se je 13. in 14. avgusta pozidalo vse večje luknje v stenah in na novo ometalo ves zidani del koče (cca. 150 m2) tako, da je bila potem koča pripravljena na polaganje fasade. Za tem je bila položena pločevinasta obroba med opažem in novo fasado ter izvrtane tri luknje za prezračevanje iz toaletnih prostorov in shrambe. Pločevinasta obroba med zgornjim lesenim opažem in fasado je bila potrebna, da ne bi kasneje zamakalo za fasado ter, da se lahko tudi menja lesen opaž ne da bi poškodoval fasado. Položena je bila nova električna instalacija za zunanjo razsvetljavo. Nato pa je lahko prišla ekipa, ki je delala na fasadi. Dela s fasado so bila uspešno zaključena 14. septembra. Ob tem so bile vzidane tudi nove okenske police. V soboto, 19. septembra smo potem nazaj postavili in obnovili strelovode ter podrli gradbeni oder in pospravili okrog koče. Vreme nam je šlo vseskozi na roko tako, da so bila dela pravočasno in uspešno zaključena pred jesenskim poslabšanjem vremena.
Zunanje, plačane izvajalce smo rabili za izvedbo fasade, pločevinasto obrobo in vrtanje lukenj ter obnovo dimnika na kuhinji. Ostalo smo postorili sami: postavljanje odra, odstranjevanje ometa, zidarska dela, električna napeljava, montiranje strelovodov ter na koncu pospravljanje in čiščenje. Le material je plačalo društvo pa še tega manjši del, veliko je bilo podarjenega s strani članov. Po grobi oceni je bilo opravljenih vsaj 120 ur prostovoljnega dela na koči in še kar nekaj ur priprav in dogovarjanj ter administrativnega dela.
Na koncu se nam je tudi finančno izšlo tako, da smo lahko poravnali vse stroške brez najema kredita, čeprav je bilo kar nekaj več stroškov od prvotno načrtovanih. Sicer pa je bilo potrebno za tako investicijo kar nekaj let varčevati. Dobro polovico sredstev je bilo pridobljenih od najemnine koče. Ostalo pa je šlo iz društvene blagajne in prispevkov donatorjev. Nekaj je prispevala tudi Občina Idrija. To pomeni, da so šla v kočo vsa sredstva namenjena delovanju društva, ki so bila zadnja leta pridobljena iz različnih razpisov s strani Planinske zveze, Občine Idrija, od članarine in ostalih dejavnosti društva. To so tudi sredstva, ki so jih prislužili naši planinski vodniki, markacisti in ostali člani s svojim prostovoljnim delom. V bodoče se bo res potrebno dogovoriti s Planinsko zvezo, ministrstvom za gospodarstvo, turističnimi zvezami in organizacijami kako bo v bodoče s financiranjem planinskih koč, ki so sedaj odvisne predvsem od zagnanosti planinskih društev, prostovoljcev in donatorjev. Prihodkov, razen v redkih kočah ni dovolj, da se lahko poplača oskrbnike ter, da še kaj ostane za obnovo. Samo planinstvo je donosna panoga, če gledamo s strani turizma, trgovin s planinsko oprema ter raznih agencij, ki uporabljajo mrežo planinskih poti in koč. Vse te koče in poti pa prostovoljno obnavljajo in vzdržujejo člani planinskih društev in dobro bi bilo, da se del tega dobička vrne nazaj v koče, planinske poti in planinska društva.
Sedanja Pirnatova koča na Javorniku je bila odprta leta 1952. Leta 2000 je kočo prevzelo v upravljane Planinsko društvo Javornik iz Črnega Vrha. Koča je bila takrat v zelo slabem stanju, zato je bilo nujno v naslednjih letih kočo temeljito obnoviti. Dozidana in opremljena je bila nova kuhinja, zgrajene nove sanitarije in shramba, zamenjana vsa okna in vrata, izolirana klet, obnovljeni dve sobi za nočitve, obnovljen je bil osrednji prostor v koči, postavljena nova greznica in še marsikaj. Pred zimo leta 2000 je bil postavljen nov razgledni stolp na vrhu Javornika, ki pa je sedaj tudi že dotrajan in bo potrebno čim prej postaviti novega.
Ker skušamo nadaljevati dolgo in bogato tradicijo planinstva v teh krajih se trudimo kočo in planinske poti vzdrževati kolikor je mogoče, da bomo zadovoljni mi in seveda predvsem gosti. V zadnjih letih se je obisk občutno povečal, vse več je tudi tujih planincev. Res je, da so to bolj prehodni gosti, da nočitev ni dosti. Če nam uspe v bodoče obnoviti še ostali dve sobi za nočitve pa bi lahko upali na večje skupine, na razna izobraževanja in tabore ter s tem večji izkupiček od nočitev. Javornik in Pirnatova koča, ki ležita na prepihu med Primorsko in Notranjsko sta namreč točki Slovenske planinske poti, Idrijsko cerkljanske planinske poti, Notranjske planinske poti in med tujimi planinci vse bolj priljubljene Alpske poti Via Alpina. Vsako leto društvo organizira vsaj štiri pohode: redno vsako leto, od leta 2001 ob februarski polni luni je nočni pohod, 31. oktobra gremo vsako leto iz Vipave na Javornik, v decembru je prav tako tradicionalni spominski pohod na Javornik, letos naj bi bil že 42.-ti po vrsti, za konec leta na praznik, 26. decembra pa organiziramo pohod v spomin pokojnim članom društva. Tudi za letošnji oktober smo imeli v načrtu kar nekaj prireditev: tečaj dela z defibrilatorjem, ki smo ga za kočo kupili pred dvema letoma, potem je bila v planu predstavitev knjige Anke Rudolf – Čez drn in strn, nato srečanje vseh, ki smo sodelovali pri obnovi koče ter 31. oktobra pohod iz Vipave na Javornik, v sklepni fazi bi bile priprave na tekmovanje Mladina in gore. Žal smo morali vse te dejavnosti odpovedati zaradi ukrepov glede Covida-19. Kako bo z 42.-tim spominskim pohodom, ki je načrtovan za 19. in 20. december si zaenkrat še ne upamo napovedati. Škoda, ker bi po vsem tem delu čez poletje prav prišli tudi družabni dogodki. Upamo, da bomo večino teh prireditev lahko izpeljali v pomladnih mesecih. Obratovanje koče v prihodnjih mesecih bo potrebno prilagajati aktualnim ukrepom in priporočilom pristojnih. Trenutno postrežba v koči ni mogoča razen za tiste, ki prenočijo. Za ostale je možen prevzem hrane in pijači preko okna, brezkontaktno v embalaži za enkratno uporabo, ki se jo potem vrže v smeti ali odnese s seboj v dolino. Pa še to pride pri nas v poštev le v lepem vremenu.
Seveda pa nam ostaja tudi v teh časih možnost pohajkovanja in raziskovanja naših hribov in dolin in raznih znamenitosti, ki jih mogoče drugače ne opazimo. Zato priporočamo vsem, da gredo ven v naravo, po naših planinskih poteh v krogu najbližjih ter tako spoznavajo svojo domačo okolico. Če tudi je včasih bolj kislo vreme se splača iti ven na sveži zrak tudi zato, da izboljšamo svoj imunski sistem. Kot pravijo Skandinavci ni slabega vremena je mogoče le slaba oprema ali volja. Priporočamo Vodnik po idrijsko cerkljanski planinski poti, v katerem so podrobno opisane poti in znamenitosti našega področja.
Ne glede na trenutno situacijo smo prepričani, da bo tudi to kmalu minilo in bomo spet zaživeli kot pred tem. Načrtov, volje in zagnanosti v društvu ne manjka tako, da bomo lahko s skupnimi močmi še marsikaj naredili v prihodnje, če bodo le finančna sredstva.
(Zapisal: Marko Rupnik, Fotografije: Marko Rupnik)
Črni Vrh, 25.10.2020
Marko Rupnik, predsednik
Kontakt: marko.rupnik2@siol.net,
GSM: 041 288 035