Rok Vidmar je član najstarejšega astronomskega društva v Sloveniji, Javornik. Društvo obstaja že od zgodnjih 70. let, Vidmar pa se je v društvo včlanil po prenehanju družinskega življenja. Pravi, da mu še danes ni žal za ta korak, saj je imel zato nekoliko več časa.
Društvo ima observatorij na Kresovem griču, ki je 1140 metrov visoko nad morjem, v bližini Javornika pri Črnem Vrhu nad Idrijo. Ko je Vidmar prvič prišel na observatorij, je bilo vse obraščano in zaraščeno. Vprašal je kolege, če lahko vse skupaj malo odstrani, da pridejo do vedutnega pogleda. Strinjali so se, gozdar iz Črnega Vrha je vse skupaj odstranil in uredil vedutni poseg. Sedaj lahko astronomska opazovanja opravljajo tako, kot se spodobi, saj imajo pogled 180 stopinj v vse smeri.
Slišal sem, da je ležalnik pred observatorijem pogosto zaseden.
Kljub temu, da imamo vse aparature in teleskope, se še vedno najraje vsedem ali uležem pred observatorij in gledam ure in ure s prostim očesom.
Se da na tak način veliko videti?
Ljudje tipično ne razumejo tega, da se zemlja vrti okoli svoje osi – to pomeni, da zvezde vzhajajo, da luna vzhaja in vse to tudi zahaja. Seveda čez dan tega ne opazimo, a ko je nebo zvezdnato, lahko v eni uri opazimo velike spremembe. To je zame neverjeten “špektatel.”
Na nebu se torej vse počasi odvija, razen kometov.
Ne, tudi komet je zelo počasen in ga lahko opazujemo nekaj mesecev. Kratkega roka so meteorji v meteorskih rojih. Perzeidi so okoli 12. avgusta, Leonidi so konec novembra, Gemninidi pa 13., 14. decembra. Čeprav so tudi Geminidi zelo počasni in elegantni utrinki v vseh možnih barvah in jakosti. Kadar je vreme lepo se zelo veselim Geminidov.
Kaj lahko na nočnem nebu vidimo jeseni in pozimi?
Jesensko nebo je najmanj izrazito in najbolj pusto na pogled. Že z lovskim dalnogledom oz. binakularjem si lahko ogledamo rimsko cesto, kjer je zelo veliko razsutih kopic. Opazite tudi, da se gruče zvezd pojavi v zornem polju. Te gruče so najrazličnejših oblik in to je zanimivo. Pozimi pa je zelo lep Oreon. Poleti, kot rečeno, rimska cesta, čeprav se je ne vidi več tako, kot sem jo v otroških letih. A tu na Javorniku se je vidi še precej dobro, saj je nebo zelo temno in neonesnaženo. Trst in Furlanija sta opazna, a nas ne moti preveč. Malenkost nam krade zahod. Vzhod, jug in sever pa so krasni.
Torej je svetlobnega onesnaževanja vedno manj.
Ne, več ga je. Še ena slaba lastnost se pojavlja. Svetloba, ki jo oddajajo LED diode, je v glavnem modre barve, kot nebo. To pomeni, da se modra barva najbolj sipa v zraku. To pomeni, da bo to svetlobno onesnaženje ostalo v spodnjih plasteh atmosfere – da ne bo ušlo, tako kot so uhajale pretekle javne luči – rdečkaste, oranžne in podobne svetlobe iz luči.
V vrhu tega se pojavlja še en grd problem – denar. Osvetljevalci dobijo provizijo na število luči, ki jih postavijo. Postavijo jih za faktor 2, 3, pogumni tudi za faktor 4 preveč. V mnogih občinah so se občani že pritožili, da je presvetlo, zato so potem zmanjšali število svetilnih teles, provizija je seveda zato padla.
Če se vrneva k observatoriju – kdaj se je začel gradit?
Začelo se je graditi kmalu po utanovitvi društva v 80. letih. Člani so vložili na tisoče prostovoljnih delovnih ur. V tisih časih nam je pomagala Jugoslovanska ljudska armada, ki nam je od daljnovoda napeljala kabel, da imamo še danes elektriko prek tega kabla. Vodovoda tukaj nikoli ne bo, ker so kraji premalo naseljeni, tudi telefona ne, razen brezžičnega. Internet samo brezžičen, z optiko ne bo šlo. Odročnost nas kaznuje, a smo nagrajeni z razemroma neonesnaženim nebom.
Vaše društvo ima status nevladne organizacije v segmentu vzgoje in izobraževanja.
Da, zato organiziramo javna opazovanja tukaj in pridemo z več teleskopi tudi tja, kamor nas povabijo. Sodelujemo pri organizaciji poletnih mladinskih raziskovalnih taborih, kjer mlade učimo o osnovah astronomije in o delovanju teleskopov. Vsak mesec imamo v Ljubljani, vsak tretji torek, javna predavanja na fakulteti za matematiko in fiziko. Teme so napovedane v našem mesečniku Javorniški mesečnik, ali pa na naši spletni strani adj.si.
Kako poteka ogled oz. doživetje na observatoriju?
Vsi najprej doživijo orientacijo v prostoru – pokažemo strani neba in povemo, kaj se na določeni strani dogaja. Ko se stemni, lahko pokažemo prva ozvezdja, sestavljena iz najsvetlejših zvezd, ki nam tudi pomagajo pri orientaciji, npr. s pomočjo velikega voza lahko najdemo severnico. S teleskopom si nato ogledamo luno ali planete, ki so na nebu. Ogledamo si tudi kopice in meglice, pa galaksije, ki so lahko nekaj milijonov, ali nekaj 10 ali 100 milijonov oddaljene od nas. Ogledamo si tudi zanimivosti naprimer dvojne zvezde. Pri teh se izkaže, da vsak vidi te zvezde z drugimi barvami. Ko dobimo v oči malo svetlobe imamo različno občutljive – umerjene oči za svetlobo.
Tudi pri polni luni v oči ne dobimo dovolj svetlobe za normalno opravljanje del.
Ja, ko ni lune na nebu, vidimo črno-belo. Tipično ne vidimo barv. Ko je luna na nebu, vidimo nekaj barv, vendar je svetlobe premalo, tudi pri polni luni, da bi lahko brali. Oči niso prilagojene na temo, zato igre z žogo pri še teko svetli luni ne gredo, ker se slika prepočasi obnavlja, da bi preračunali, kam žoga potuje.
Kakšne izkušnje imate z otroki?
Ljubljanski otroci so katastrofa. Res. Nihče nič ne posluša, nikogar nič ne zanima, medtem ko je s šolami iz podeželja bistveno drugače. Otroci si pomagajo, lepo sodelujejo, starejši mlajše dvigujejo k okularjem in jih toliko časa držijo, dokler otroci ne zagledajo tistega, kar gledajo. Seveda vsi iz zadnjih razredov počakajo, da vsi najmlajši pogledajo. Podeželjski so tudi zelo hvaležni za vse.
Nekoč je bilo oblačno vreme, nič se ni videlo, sem ter tja se je pokazala kakšna luknja med oblaki. Postavil sem en daljnogled in rekel: »glejte.« Otroci so bili navdušeni nad vsako zvezdo, ki so jo videli, zagledali so celo Jupiter. To je bil hit večera.
Lovrenc Habe
Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete v spodnjem prispevku.