Idrija je vsem svetu znana po njeni izjemni tehnični dediščini živega srebra. Kako izjemna je, laiki spoznavamo znova in znova. Domala brez besed sem spet ostala ob nedavnem predavanju neustavljive raziskovalke Ivice Kavčič, ki nam je mimogrede obrazložila, »pomoč« te čudežne kovine pri razvoju svetovnih industrijskih tehnologij. In Unescova zaščita je priznanje k tej pretekli inovativnosti. Poleg novih tehnologij se je razvijala tudi kulturna dediščina, to je običajen proces, kjer je udeležen človek in leto 2018 je v Evropi posvečeno ravno njej.
Kulturna dediščina nam pomaga razumeti preteklost in ustvariti boljšo prihodnost, je del nas, del okolja in družbe v kateri živimo. A to niso le najdbe, zidovi in umetnost, so tudi tradicionalne veščine, obrti in druga nesnovna dediščina, so zgodbe in pesmi naših dedkov in babic, tradicionalne jedi in filmi. Ja tudi iz filmov, novega medija 20. stoletja, že veje naša zgodovina, v njih se srečujeta preteklost in prihodnost. Zahvaljujoč tehnološkemu razvoju in svetovnemu spletu je danes dediščina veliko bolj dostopna kot kdaj koli prej!
Muzejsko društvo Idrija bo del programa tudi letos namenilo kulturni dediščina. Prvi večer iz tega nabora bo skupaj z Mestno knjižnico in čitalnico Idrija ter dijaki Gimnazije Jurija Vega preživelo ob druženju z Zorkom Bajcem, ki mu je dediščine še kako mar. Zorko je človek, ki jo je ohranil že dobršno mero, saj je v koprski škofiji odgovoren za sakralno dediščino. Je »skrbnik« tudi idrijske, ki je nastajala vzporedno z dediščino živega srebra.
Pred osemnajstimi leti mu je bila v varstvo zaupana piranska župnija. Vemo, da bi bilo to čudovito mesto brez sakralnih objektov bolj žalostno; ostal bi valobran, par gostiln, vzpetina bi bila prazna … In tudi če ne bi bilo njega, bi bilo v mestecu precej drugače. Z neusahljivo predanostjo in pogumom spleta povezave ne glede na narodnosti, veroizpoved, politično prepričanje, položaj, barvo kože in še kaj. Če odložiš predsodke, lahko daš skupnosti marsikaj lepega, je njegovo prepričanje. Geslo vstopa v take vrste »socialno omrežje« je le; biti človek in imeti voljo. In sadov tega skupnega dela, ki so skorajda čudeži, je mnogo. Od devetih cerkva (za deseto skrbijo minoriti) sedaj obnavlja zadnjo, v zvoniku stolnice sv. Jurija po 30 letih spet zvonijo zvonovi, ki jih je v dar prejel iz Berlina, v za vse odprtem Pastoralno kulturnem centru Georgios, kjer so prireditve vse leto, stoji koncertni klavir, darilo prijatelj iz Kanade, v župnijskem vrtu, del istega centra se poleti vrtijo filmi in prireditve … Je »Jakob Aljaž« najnižje točke slovenskega ozemlja, ki jo po njegovi zaslugi varuje kip matere božje … je … Nemogoče je našteti vsa njegova prizadevanja in uspehe.
Obudil je dva stara piranska običaja. Prvi je že stoletja stara procesija Strunjanske Marije po morju iz Pirana v Strunjan na predvečer Velikega šmarna, 14. avgusta. Drugi pa je starodavna piranska procesija v čast sv. Jurija, 23. aprila, ko so se družine selile na delo v soline. Ni bilo lahko, saj so mnogi v tem videli le verske dogodke, sedaj pomaga tudi občina, iz tega se je razvil solinarski praznik. Z društvom Prijatelji zakladov sv. Jurija, želijo obvarovati dediščino. Pripravljajo razstavo jaslic po vseh cerkvah, pa tudi razstavo križev pot. V Piranu deluje župnijski zbor, ki združuje vse Pirančane, katolike, neverujoče, drugače verujoče …
Leta 2015 je na pobudo društva meščanov Piran, prejel zlati grb Občine. To je priznanje za njegovo delo s katerim je kot pomemben pobudnik ter soustvarjalec prispeval k ohranjanju kulturnozgodovinske dediščine in tradicije mesta Piran, h krepitvi pripadnosti domačinov mestu ter k promociji dediščine, mesta in občine. Sam pravi, da so mu tako najlepše pokazali, da je Pirančan.
Na prireditvi, 27. januarja ob 19h v prostorih KS Črni Vrh si bomo ogledali njegov dokumentarni filma Svet, ki izginja. V njem bomo spoznali delček naše izginjajoče hribovske kulturne dediščine, ki je po njegovi zaslugi ostala zabeležena za vedno. Kaj še vse zanimivega se je temu svetovnemu popotniku in fotografu dogodilo in katere adute še skriva v rokavu, nam bo povedal sam. Zagotovo pa bo mladim in malo manj mladim, ki jim je kulturne dediščine mar in bi radi poznali preteklost, odgovoril še na marsikatero drugo vprašanje, da bomo bolje razumeli in zmogli ustvariti še boljšo prihodnost.
Vsi prav prisrčno vabljeni.
Anka Rudolf
Še več člankov o njem in njegovem delu.
http://www.delo.si/ozadja/osebno-z-zorkom-bajcem-varuh-piranske-sakralne-dediscine.html 2015
http://www.delo.si/nedelo/ne-zase-ne-za-vatikan-za-piran.html 2017
http://www.primorske.si/2015/10/18/v-piranu-je-kot-zupnik-najprej-dobil-kazen
https://www.dnevnik.si/1042232373
Zlati grb: http://piran.si/index.php?page=news&item=142&id=5812&mode=arhiv&y=2015&n=10
http://col.splet.arnes.si/files/2018/02/zgibanka_zorko_bajc_18.pdf
https://www.radio1.si/42179/miklavz-naj-v-parlament-prinese-zdravo-pamet
https://4d.rtvslo.si/arhiv/na-lepse-oddaja-o-turizmu/174459544