
Pr Habet se zopet kuha filmska mineštra. Da, prav ste prebrali. Režiser Lovrenc Habe je skupaj s svojo produkcijsko ekipo zopet pripravil pravo poslastico. Letos vam bomo mladi filmarji postregli z dokumentarcem, ki govori o preživljanju prostega časa na črnovrškem nekoč. Premiera bo v soboto, 21. septembra.

Svež veter je v idrijske kraje zopet prinesel mlade ustvarjalce, ki že dobro poznajo Zadlog. Glavno vlogo imajo letos starejši občani, ostali igralci in pomočniki, pa so že stari znanci TV Zadlog in filmsko ustvarjanje že dobro poznajo. Igralce, snemalce in igralce z vseh koncev Slovenije je letos zanimalo, s čim so se v prostem času ukvarjali starejši prebivalci okoliških vasi, oziroma kako je na sploh potekalo njihovo otroštvo.
V petek, 12. julija zvečer, ko se je na Habetovo dvorišče pripeljala gorenjska smetana, smo izvedeli novico, da je naš režiser Lovrenc že tretjič stric, njegova sestra je namreč pred nekaj urami povila dečka, zato smo si privoščili zlato kapljico, ter nazdravili na fantovo zdravje.
Prvi dan filmskega vikenda se je kot vedno pričel z bogatim zajtrkom in slastno kavo, ki jo vsi ustvarjalci potrebujejo za zagon. Potem pa so se v zgodnjih jutranjih urah v dveh skupinah odpravili vsak k svojemu prvemu intervjuvancu.
Sama sem sodelovala v prvi skupini, prvi pogovor naj bi opravili na lokaciji pri sončni uri in tja nas je odpeljal luksuzni BMW, ki ga je še pred nekaj leti vozil avstrijski škof. A ker na lokaciji ni bilo nikogar, zato smo se odločili, da izkoristimo ta čas ter se anketiramo med seboj. S tem smo vadili vprašanja, ki smo jih kasneje zastavljali starejšim, hkrati pa trenirali improvizacijo in se obenem strašno zabavali ter pošteno nasmejali. Dan vedno rada začnem z nasmehom in pozitivo.
Ko smo končno dobili prave napotke, za prvo lokacijo snemanja, smo odhiteli na Goznikovo domačijo,kjer so nas že nestrpno pričakovale; zgodovinarka Katarina Rudolf, ki se je za te pogovore tudi dogovorila, ter Antonija Tratnik in Karolina Kavčič, ki sta sicer polsestri, a nista odrasli na isti domačiji. Medtem ko smo pripravljali snemalno opremo, so nam domači na mizo že postavili piškote in sok, nam pa je v oči najbolj padel album s fotografijami, ki smo ga kasneje skupaj tudi pregledali.
Pogovor s sestrama sem zbrano poslušala, saj je bila moja naloga, da si zapišem vse zanimivosti, ki bi jih z našo opremo lahko tudi odigrali. V njune zgodbe sem se popolnoma vživela, ter si v glavi postavila tisoč in eno vprašanje o življenju nekoč in danes. Mene sta se s svojimi zgodbami o težkem načinu življenja na kmetiji pred manj kot sto leti, močno dotaknili. Pomislila sem, kako bi se sama znašla takrat, ali res dovolj cenimo brezplačno izobraževanje, ki ga imamo na voljo, ter ali je delo res smisel življenja, a kot sta nam zaupali tekom pogovora: “Tako je bilo. Sedaj imate veliko boljše pogoje, kot smo jih imeli mi. Izkoristite jih! Vsak izmed vas gre lahko študirat, tudi če prihaja iz revne družine. Pa pojdite v svet, oglejte si vse države sveta, ki jih lahko. Mi nismo mogli nikamor.”

Po opravljenih prvih dveh intervjujih, ki smo jih opravili v hiši, smo odhiteli še do Pavle Rudolf, srčne gospe, ki se nas je dotaknila z iskrenim nasmehom, ter voljo do življenja. Za podpis je sicer potrebovala očala, a sicer ji nihče izmed nas, ne bi pripisal zavidljivih 94 let. Po občutku bi rekla, da je bil pogovor z njo najdaljši in kar težko smo se poslovili od nje, a kaj ko se nam je mudilo na kosilo, ki ga je za vse nas, na Habetovi domačiji med snemanjem pripravljala mati Lidija. Med kosilom sta bili skupini združeni in celoten obed smo klepetali o zgodbah, ki so jih v doživljali naši glavni igralci. Skupen nauk je bil, da moramo bolj ceniti svoje življenje in da smo lahko srečni, da nikoli nismo občutili pomanjkanja.
Sodelujoči intervjuvanci: Ana Rupnik – Potočarjeva, Medvedova Milka, Damjan Lampe, Sonja Habe, Marija Čuk, Pavla Rudolf, Karlina Kavčič, Tončka Tratnik.
Našim polnim želodčkom, smo dodali še kavo, časa za počitek pa ni bilo, saj smo imeli vsi pred seboj še en pogovor. Moja skupina se je odpravila na sosednjo domačijo, kjer nas je že čakal Damijan Lampe, eden izmed mlajših sogovornikov in hkrati edini moški, ki je bil dovolj pogumen, da je sprejel naše vabilo. Že ob vstopu v hišo smo opazili, kako stene krasijo črno bele fotografije, na katerih so nas resno gledali predniki njegove družine. Med opravljanjem intervjuja nas je zmotila močna nevihta, ki nam je zmočila zadnjo klop v avtomobilu, ker smo pustili eno izmed oken odprto. Tudi dežju se nismo pustili ugnati, pot do doma smo zato prečepeli v zraku, da ne bi dobili volka v rit.
Skratka, dogajalo se je mnogo več, kot boste lahko videli v filmu. Ne spominjam se, kdaj sem se nazadnje tolikokrat smejala v tako kratkem času, ter se obenem spopadala s tako pomembnimi življenjskimi vprašanji.
Prva začimba letošnjega filmskega vikenda, je torej pogovor o mladosti s starejšimi občani, rojenih v prvi polovici prejšnjega stoletja,ki so si upali pred kamero razkriti prigode iz svojega otroštva, v časih med in po drugi svetovni vojni. Mladi, bi morali večkrat obiskati starejše ljudi in se z njimi pogovarjati, saj se do njih lahko marsikaj naučimo, njim pa s svojo prisotnostjo krajšamo jesen njihovega življenja, ki bi jo sicer preživeli v osamljenosti. Največ kar človeku lahko podarimo, je naš čas in to je tisto kar naše življenje naredi bolj sladko. Vsi smo enkrat bili otroci, vsak s svojo zgodbo.
Prvi filmski dan je za nami, večer pa smo preživeli za mizo, kjer smo kartali pozno v noč.

Polni vtisov, vprašanj in mogoče malce sramu, ker danes živimo v svetu polnem vsega, smo zbrane zgodbe naslednje jutro pregnetli v scenarij, ter jih nato tudi odigrali. Prebrskali smo po omarah naših dedkov in babic, ter se skušali obleči čim bolj primerno za ta leta. Ob oblačenju v stara oblačila sem se zavedala, da je moral nekdo pošteno garati, da si je lahko kupil ta kos oblačila, zato sem z njimi ravnala spoštljivo. Zdi se mi, da sem to opazila tudi pri ostalih igralcih. Kdo pa se ne bi zamislil, ob vseh teh zgodbah?
Uprizorili smo nekaj družabnih iger, ki so se jih igrali. Nekatere so morda že pozabljene, med njimi tudi igra, Ježe bost, za katero do sedaj še nihče izmed nas ni slišal, a se je izkazala za zelo zabavno. Za najmlajše udeležence filmskega vikenda so bile nove tudi igre, kot so Zemljo krast in pa Križ podirat.

Čeprav je bila nedelja, to ni nikogar motilo… Delali smo pozno v noč, vmes pa smo imeli čas tudi za pomoč v kuhinji, saj je bilo potrebno pripraviti marelično marmelado. Če boste imeli srečo, jo boste na premieri dobili tudi vi! Bilo nas je za polno kuhinjo in delo je bilo zelo hitro opravljeno, ob delu pa smo znali poskrbeti tudi za zabavo. Takrat sem začutila, kako malo je potrebno, da človek pomaga sočloveku, a občutek, ki ga dobiš je neprecenljiv.
Sledijo dnevi in tedni montaže, branja besedila, priprave plakatov, vabil, glasbe in ne nazadnje tudi prizorišča in kokic. Te bodo sveže, spečene v soboto zvečer, 21. septembra, v dvorani KUD-a Sloge v Črnem Vrhu. Vabljeni, da tudi vi spoznate prosti čas naših prednikov, kolikor ga je pač bilo …
Anja Stare