Ko je Zadložan na mrzel ponedeljkov večer, 23. marca, nekaj pred 21. uro odnesel embalažo v ekološki otok, si ni mogel predstavljati, kaj se mu bo tistega večera zgodilo. Medtem, ko je metal smeti v kontejner, je iz dva metra oddaljene zapuščene mlekarne pritekel nemško govoreči moški, star okoli 30 let in prosil za cigareto.
»Seveda sem se ga ustrašil in mu odvrnil, da nimam cigaretov. Ko pa sem se odpeljal nazaj proti domu, sem o tujcu močno razmišljal,« je dejal krajan, ki ne želi biti imenovan. »Doma smo tuhtali, kaj bi z njim storili, saj hladne noči v mlekarni morda ne bi preživel,« je še pomislil sogovornik. Tiste noči se je v Zadlogu temperatura gibala med -2 in -4 stopinje Celzija, poleg tega pa je pihala močna burja.
Šokiran krajan je poklical policijo in od njih prejel informacijo, da se z njim ne bodo ukvarjali. Ko pa je poklical še civilno zaščito, so bili nekoliko bolj razumevajoči in dejali, da bodo poklicali čez nekaj minut. »Čez slabih 10 minut so me iz civilne zaščite poklicali in dejali, da policija nima kombija, s katerim bi ga peljali v zbirni center za tujce v Novo Gorico. Hkrati pa so me tudi vprašali, če lahko jaz ali naša družina kaj naredi – če ga lahko kje prenočimo. Opozorili so, da ga zaradi koronavirusa naj ne sprejmemo pod domačo streho in spomnili na vse ukrepe ob koronavirusu.«
V družini domačina so staknili glave in ugotovili, da imajo star jogi in nekaj oddej, ki jih ne potrebujejo več. Odpeljali so jih na hodnik dvorane v Črnem Vrhu, kamor so namestili še kalorifer, da se je prostor vsaj malo segrel. Kasneje so se vrnili v Zadlog, sogovornik pa se je z dvema kolesoma odpravil do mlekarne: »Prvo kolo je bilo zame, drugo pa za Nemca, s katerim sva imela vedno fizično razdaljo,« je dejal krajan in dodal, da mu je podaril kapo in rokavice, ter nekaj kruha in čaja: »Popotnik ni imel zimske opreme. Le kaj bi bilo, če bi ga pustil v zapuščeni mlekarni,« se še sprašuje naš vir.
Ko sta prišla do doma krajanov, sta se poslovila. Nemec je odšel spat v pripravljen prostor skupaj s psom, domačin prav tako. Zjutraj ob 7.20 je naš sogovornik prejel klic Nemca, ki mu je sporočil, da je ustal in da se odpravlja proti Ljubljani. »Večkrat se je zahvalil za pomoč in se poslovil,« je dejal krajan, ki se je okoli 8. ure odpravil zaklenit in zaščit dom krajanov. »Tam ga spet zagledam, pred trgovino. Spet se mi je zahvaljeval in me naposled vprašal, v katero smer je Ljubljana, češ, da se odpravlja na veleposlaništvo. Povedal sem mu, da ga čaka 60 kilometrov poti, začenjši proti Godoviču in da lahko čez dan še zasneži. Pa mi je zagotovil, da toliko kilometrov na dan lahko brez problema naredi,« je še dejal krajan, ki je bil vidno zadovoljen, da je navkljub neprijetnim časom, pomagal sočloveku: »Samo nečlovek bi reagiral drugače,« še dodaja.
Ko sogovornika še stereotipno vprašamo, kakšen se mu je zdel popotnik, odvrne, da je bil prijeten, malo neurejen, umetniški mladenič s kitaro, psom in umazanim nahrbtnikom, ki po svetu potuje že 4 leta: »Zadnji dve leti je bival in potoval po Sloveniji, zadnje mesece je bil medna v Idriji,« je še dejal sogovornik in povedal, da ima popotnik zaradi trenutne situacije krizo, saj so se vsi zaprli v svoje domove, podjetja ali kmetje pa tudi ne potrebujejo več tuje pomoči. »Vse kar hoče je, da pride do dokumentov na Nemškem veleposlaništvu v Ljubljani in da se odpravi nazaj domov,« je še v upanju, da se to zgodi, dejal naš zaupni vir.
Tik pred zaključkom pisanja članka nas je sogovornik poklical in dejal, da se je ponovno slišal s popotnikom: »Spet se mi je zahvalil za vse. Rekel je, da so mu uredili dva dni bivanja v hostlu v Ljubljani, veleposlaništvo mu je brezplačno uredilo dokumente in, če bo vse po sreči, bo čez 5 dni skupaj z drugimi Nemci odpotoval nazaj v domovino.«
Ni kaj, sreča spremlja pogumne. Kljub težkim časom ne smemo pozabiti na lastno varnost in na sočloveka. Loči naj nas le fizična in ne socialna distanca. Resnična zgodba, ki ste jo prebrali, nam je lahko za izjemen zgled.
Lovrenc Habe