Obstaja več kot 9000 vrst os, od katerih jih je približno le 250 večjih in zmožnih pika, a ta ki nas moti avgusta vsi vemo katera je; navadna osa ali Vespula vulgaris. Za razumevanje, zakaj se pojavijo avgusta v rojih in to ravno takrat, kadar imamo na mizi kaj dobrega za pojesti, moramo pogledati njihov življenjski cikel.
Navadne ose so, kakor čebele socialna bitja. Za razliko od čebel, ose niso razvile mehanizma za shranjevanje hrane in hibernacijo, zato niso sposobne preživeti zime. Preživijo le oplojene mlade ose, ki bodo prihodnjo pomlad postale matice in začele novo kolonijo.
Spomladi se mlade matice zbudijo iz zimskega spanja in zgradijo majhno, za oreh veliko gnezdo v katerega izležejo približno 20 jajčec. To so delavke, ki jih matica hrani in vzgaja do maja meseca. Odrasle delavke vzletijo in začnejo zbirati hrano ter širiti gnezdo, matica pa se usmeri v izleganje novih jajčec. Gnezdo tako lahko zraste tudi do 40 cm v premer in nastanja do 10 000 ličink. Čeprav so ose mesojede je posebnost odraslih os v temu, da se niso sposobne same hraniti, temveč se hranijo s sladko tekočino, ki jo izločajo ličinke (vsa hrana ki jo naberejo, je zanje).
Konec avgusta v ciklu os pride do velike spremembe; matica preneha z izleganjem jajčec in izločanjem feromov, zaradi katerih delavke delajo. Ohrani le nekaj ličink, ki bodo zagotovile novo kolonijo prihodnjo sezono, vse preostale odrasle delavke pa so “odpuščene”. V zadnjih dnevih njihovega življenja, ko nimajo več ličink za hraniti in tudi sebe ne morejo več nahraniti, dezorioentirano letajo in skušajo preživeti, privlačijo pa jih seveda vse možne sladke tekočine, ki jih v izobilju poletja zelo verjetno razstavljamo na mizi.
Ker so ose lačne, ter pri koncu svojih kratkih življenj so še toliko bolj agresivne. Dodaten razlog, zakaj nas lahko v tem obdobju popikajo, pa izvira tudi iz tega, da v primeru napada izločijo feromon, ki drugim delavkam sporoči, da je gnezdo napadeno. Gre za kemični bojni klic, na katerega se odzovejo vse ose v bližini. Zato je avgusta ose najbolje pustiti pri miru.
Pomislimo tako; od maja do avgusta so ose delale na vse pretege, tudi za našo dobrobit, zdaj pa umirajo. Prišparajmo jim zamahe in jim raje nastavimo krožniček s sladko vodo dovolj daleč od nas, kjer nas ne bodo motile. Naj sladko zaključijo svoje garaško življenje. Navsezadnje, če jih ne bi bilo, bi nam uši in gosenice pojedle ves pridelek 🙂
Vir: Kmetija Veles