Skrb, upanje, zabava, užitek in utrujenost

Leon in njegova ekipa na letošnji premieri

Po 11. letih se je  večer domačih filmov selil iz Zadloga v Lome. Razlog za selitev se skriva v mladem filmskem ustvarjalcu Leonu Rudolfu, ki z ekipo pričuje zagnanost in sposobnost za ustvarjanje dovršenih izdelkov. Pred tremi leti je v domačem kozolcu za sorodnike in prijatelje pripravil prvo filmsko predstavitev, sledili so še filmi za namen Črnovrškega oratorija, miklavževanja, šolske obveznosti in dejavnosti KUD-a Sloge. V petek, 26. avgusta, pa se je širši javnosti pod velikim platnom idrijske knjižnice predstavil prvič.

Leon Rudolf

Kdaj si prvič rekel “akcija”? Kakšen je tvoj najstarejši filmski spomin?

Moj nastarejši filmski spomin sega v čas, ko smo kratke filmčke snemali na telefonu stare mame zaradi velike želje po ustvarjanju filmov. Če se prav spomnim, smo posneli tri dele »grozljivke« Hiša strahov, snemali pa smo v »stari bajti«. Na žalost so vsi posnetki omenjenih filmov izgubljeni. Takrat sem sicer bil igralec, vlogo režiserke pa je odigrala sestrična Manca, več »besede« sem prvič imel pri filmu Ena lomska štorja.

V petek, 26. avgusta, smo premierno videli mladinski film Večni prah spominov. Kaj je namen tega filma?

Poglavitni namen filma je ta, da se zavemo, koliko čudovitih, duhovitih, dih jemajočih, srhljivih, predvsem pa unikatnih zgodb, pripovedk in legend lahko ima tako majhen kraj kot je Črni Vrh. Nekaj teh zgodb bomo v filmu z globokim sporočilom podrobneje spoznali. Da pa smo lahko odkrili zaklad zgodb iz črnovrškega pa bi se zahvalil Nataši Hvala, ki je ogromno le-teh zbrala v knjigi Divje babe na žlikrofih.

 

Iz fotografij na Facebooku je opaziti, da ste se pri snemanju zelo zabavali. Kaj pa ti sicer med snemanjem roji po glavi?

Da, snemanje je bilo v prvi vrsti zame zelo zabavno, kaj pa se mi med snemanjem roji po glavi pa je čisto odvisno od dneva in počutja. Včasih je to skrb, če bomo uspeli posneti vse, kar smo si zadali, v pravem času, ali pa upanje, da bo na koncu izpadlo vse tako, kot smo si zamislili.  Velikokrat se mi med snemanjem v glavi že porajajo ideje, kako se bom lotil montaže določenega prizora, kakšno glasbo bi vključil itd. Kot že rečeno, pa je večji del snemanja zabava in užitek, kljub temu, da smo na koncu dneva precej utrujeni.

V tvoji filmski ekipi je veliko sorodnikov in prijateljev. Kako izbereš ekipo?

Pravzaprav smo bratranci in sestrične Rudolf skupaj začeli ustvarjati filme, tako da so pravzaprav vedno zraven, nekoliko starejši imajo že več obveznosti in pri filmu letos niso sodelovali, nas pa vsekakor z vsem srcem podpirajo in čakajo, da bodo lahko uzrli končni izdelek. Da pa je bila igralska zasedba nekoliko večja, smo za pomoč prosili sosede, Aleksa, Bora in Luka Kavčiča, ki jih svet filma tudi zanima.

Katere filme si že posnel?

Skupaj z našo filsmko ekipo iz Lomov smo posneli: 3 dele Hiše strahov (kratki filmčki do 10 min), Janko in Metka (30 min), nekaj kratkih filmčkov za 50 let strica Roberta in prav tako kratki film za 50 letnico njegove žene Marinke, Ena lomska štorja (30 minut, tu so se nam prvič pridružili bratje Kavčič, imeli smo tudi prvi filmski večer), Pepelka (30 min, drugi filsmki večer) in Na robu (30 min, tretji filmski večer).

Veliko kratkih filmčkov smo smo še poseli, ko smo hoteli nekaj ustvarjati ali nam je bilo dolgčas, kot sta Bela rjuha in Omamljena prevara. Zadnji dve leti pa sem čez poletje filme ustvarjal z dramsko skupino Črni Vrh in s svojim sovoditeljem Kristjanom Likarjem. Posneli smo že 3 oratorijske zgodbe; Estera, Zgodba o Carlu in zgodba za letošnji oratorij Za božjo slavo. S Kristjanom sva posnela tudi kratek filmček o klekljanju, v katerem lahko vidimo več Kristjanovih čipk in spoznamo nekaj dejstev o klekljanju. Kristjan se je s filmčkom prijavil na mednarodno tekmovanje.

Sinhroniziral si tudi eno risanko, ki je bila predvajana po večih kinomatografih po Sloveniji …

Tako je, svoj glas sem posodil glavnemu liku Miguelu iz Disney-eve risanke Koko in velika skrivnost in sicer sem odpel 4 pesmi, ki jih Miguel zapoje v risanki.

Kje ti je najlepše snemat?

Prav doma, v Lomeh, saj je narava čudovita in kljub velikemu številu posnetih kadrov je še vedno ostalo veliko neizrabljenih biserov v domači okolici.

Če bi se še enkrat lotil ustvarjat filme – bi naredil kaj drugače?

Ne,  tudi če ni bilo vse popolno, sem ponosen na to, da imamo tako željo po ustvarjanju in to delamo s srcem ter od tega odnašamo dobre izkušnje, predvsem pa lepe spomine na otroštvo in odraščanje, ki si jih bomo lahko zmeraj zavrteli in se spominjali teh lepih ustvarjalnih dni.

Kakšne plane imaš?

Kar se tiče ustvarjanja filmov želim, da stvar teče naprej in da nam ne zmanjka motivacije in ustvarjalnosti in da ohranimo to sproščenost in igrivost, ki jo imamo med snemanjem filmov in prirejanjem filmskih večerov. Hočem pa se še naprej ukvarjati s tem, kar imam najraje; petje, pisanje pesmi in glasba na sploh, igra ter pisanje pozije, s prijateljico namreč  že načrtujeva izid pesniške zbirke.

Spoznajmo Leona osebno:

Najljubši film, serija: The Haunting of Hill House

Najljubša pesem: Med temi tremi se res ne morem odločiti; Arcadia – Lana del Rey, seven – Taylor Swift, Moon Song – Pheobe Bridgers

Najboljša knjiga: Lord of The Rings

Najljubši dogodek v življenju:  Vsak božični večer mi je med najljubšimi dogodki v letu, mi je pa ostal v spominu nek božični večer iz otroštva, ko je padal sneg in z majhnimi laternicami v roki smo hodili po vasi in »žegnali«.

Najboljši kader: Točno se ne bi mogel odločiti, mislim pa, da kak iz filma Večni prah spominov.

Najboljši film tvoje produkcije: Janko in Metka