
Sporočamo žalostno vest, da je umrl rojak Ivan Bizjak, pisatelj, pesnik, založnik, pedagog… Pogreb bo na ljubljanskih žalah, 7. 2. 2018 ob 15.00.
IVANU BIZJAKU V SLOVO
Že zdavnaj
v otroštvu
bolečino ste spoznali,
spoznali kako
zelo boli,
ko matere, očeta ni.
Ko ni nikogar,
da bi te objel,
ko ni nikogar,
da bi te rad imel.
A v srcu je živela
volja in pogum.
Tako premagovali ste težave.
Postali ste učitelj, ravnatelj,
kot mladinski pisatelj
življenje svoje mladim razdajali.
Da lepši, brez krivic
bi bil otroški svet,
s sanjami čarobnimi objet.
Že kot otrok
narisali ste hišico ob morju,
kjer ste jesen življenja preživeli.
Sanje se uresničijo,
saj vanje ste verjeli.
Odložila trudna roka
je pero,
beseda je zastala v grlu.
A v nas živel bo spomin,
živela bo beseda,
skromnega pisatelja – poeta.
Dorica Tominec, Črni Vrh, 6. 2. 2018
IVAN BIZJAK
(17. 12. 1936 Črni Vrh nad Idrijo – 30. 1. 2018 Piran)
OSMRTNICA SAMEMU SEBI
Ko med zvezdami zaspim,
k svojim splavam skoz vesolje.
Tamkaj nič več ne smrčim.
Tam za vse je mnogo bolje.
Ivan Bizjak je mladinski pisatelj, pesnik, založnik, šolnik, soustanovitelj Bevkove bralne značke, »izumitelj« Vesele šole. Najprej pa si je tri leta služil kruh kot pastir na Strmcu in Mrzlem Logu, kjer so bile spočete zgodbice Srečelov, Nori bik in koder je – v stiku z naravo – nabiral spoznanja in doživetja, ki so oblikovala njegov značaj in pogled na svet. Otroška in mladeniška leta so mu oblikovala in mu še ustvarjalno navdihujejo vse, kar je napisal v več kot petindvajsetih – po obsegu kratkih, – po čustvenih, spoznavnih ter etično moralnih razsežnostih pa pripovedno dovolj močnih delih, ki sodijo, po izposoji v javnih knjižnicah zadnjega desetletja redno med prvih sto najboljših bralnih knjig z nad tri tisoč izposojevalci vsako leto. Ker je večina njegovih del osvojila predvsem »otroke« od petega do sto petega leta – ima avtor s pomočjo soavtorjev – slikarjev – še večjo množico bralcev tudi med učenci in učitelji v osnovnih šolah, kjer je stopil na strmo vzpenjajočo se poklicno pot učitelja, ravnatelja, pedagoškega svetovalca, urednika ter celo vodilnega gospodarskega delavca v treh knjižnih založbah.
Najpomembnejši drobci, zlasti iz otroških in mladeniških dni, so izpovedno prizadeto, navzoči v jubilejni zbirki o Bizjakovi podobi rojstnega kraja »Spominčki iz vesolja in posmrtnice«. Od poučne knjige »Svet pred domačim pragom«, s katero se je odmevno oddolžil svojim pedagoškim letom, preko srečanja s prvimi usodnimi trki v življenjskih in prijateljskih skušnjavah v slikanici Karmorabitmotabit do pričujoče jubilejne pesniške zbirke Spominčki iz vesolja in posmrtnice je Ivan Bizjak ves čas samosvoja osebnost, ki jo je prekalilo trdo življenje v vselej optimističnega upornika, ki zlepa ne poklekne in zajoka, rad pa v svoji družbi, z vrinjenimi hudomušnimi dodatki, čustveno zapoje sebi in drugim v veselje.
Črtice je začel objavljati pred petinpetdesetimi leti v reviji Mlada pota, ki je nagradila njegovo zgodbico Zibelka na okenski polici. Za življenjsko delo je prejel Schwentnerjevo nagrado 2006. Ivan Bizjak se je rodil 17. decembra 1936 v Črnem Vrhu nad Idrijo, služboval pa je v Zavratcu, Doleh, Spodnji Idriji, Idriji in Ljubljani. Zadnje desetletje živi in ustvarja v Piranu.
(Spremna beseda h knjigi Spominčki iz vesolja in posmrtnice leta 2011 – ob Bizjakovi petinsedemdesetletnici)
Pred leti so z njim naredili pogovor v reviji Zarja. Delček slednjega najdete tukaj.

KAM BEŽI ČAS?
Z Ivanom Bizjakom se poznava še iz dijaških let, ko sva se na ljubljanskem učiteljišču srečevala na hodniku. Seveda nisem niti zdaleč slutil, da bova čez leta postala sodelavca v založbi Mladinska knjiga, kjer je bil Ivan direktor, jaz pa urednik knjig za otroke. Takrat sem mu tudi izdal drobno knjižico Kar morabit morabit, ki je izšla v zbirki Čebelica. Izkazalo se je, da mu je ta naslov pisan na kožo, saj je kasneje izdal še celo vrsto slikanic in drugih knjig za otroke, kar mi govori o njegovi izjemni delovni in ustvarjalni trdoživosti. O tem, da »morabit, kar morabit«, me prepričuje tudi slikanica MODROVANJE VRANE, VNUKA IN DEDA. Slikanica bi lahko imela tudi naslov Leto z mesci se lovi ali Modrovanje o starem in novem koledarju, ki nam pripoveduje, kako minevajo dnevi in meseci v letu. Tako nam kot pesek med prsti uhaja naš življenjski čas in se izgublja v ne-povratek, kar v svojih letih dobro občutiva tako on kot jaz. Kajti čas je neukrotljiv kot vrane na polju, zato ga avtor tudi imenuje »vranji čas«. Ta se ne meni za nič drugega, kot za svoj plen, ki ga predstavljamo ljudje ali pa črvi, kot sem nekoč sam prikazal v prvi kitici pesmi o vranah:
Vrana ima daljnovidne oči
in za prihodnost črvov skrbi.
V svoji pogrebno črni opravi
jih vsak dan cel mernik vase pospravi.
Žal v tem merniku ni več prostora za našo prihodnost. V njem namreč kraljujeta le neskončna tema in konec časa. Prav zato se moramo kar najbolje veseliti vsakega novega dneva na koledarju »vranjega časa«.
(Spremna beseda Nika Grafenauerja h knjigi Modrovanje vrane, vnuka in deda, leta 2016 – ob Bizjakovi osemdesetletnici)