V Koreji je vse drugače – čisto vse drugače. To smo izvedeli na potopisnem predavanju Blažke Rupnik, ki je preživela 8 študijskih mesecev v tej oddaljeni in precej podjetni državi. V Črnem Vrhu je v nedeljo, 7. oktobra predstavila svojo izkušnjo.
Študentka korejščine je zbrani publiki najprej predstavila nekaj osnovnih informacij o polotoški državi, v nadaljevanju pa predstavila osebne izkušnje. Povedala je, da je temo življenja v Koreji čisto drugačen kot tu. »Tam ljudje delajo od jutra do večera. Če šef povabi na večerjo ali večerno druženje, moraš iti tudi tja. Če ne greš, ni prav« je povedala Blažka in dodala, da so na tak tempo vajeni, saj že kot šolarji in študenti živijo hitro in delavno življenje. Poudarila je: »Študentov v Koreji je veliko, delovnih mest malo. Slednja dobijo le najboljši študentje, zato morajo na podobnem tekmovanju, kot je pri nas matura, pokazati največ, kar lahko. Učijo se tudi po 10, 12 ur. Če se učijo ”samo” 8 ur, so jezni sami nase, ker vedo, da bi se lahko več. Na dan ”mature” se v mestih promet ustavi, da lahko učenci kar se da skoncentrirano pišejo. Pred šolo pridejo tudi vsi starši, s transparenti navijati za svoje otroke. Če je otrok pri tem preverjanju znanja uspešen, lahko gre na fakultete. Če ni, se v mnogih primerih zgodi, da zapadejo v depresijo, pogosta edina pot je tudi samomor. Res, pritisk na ta dogodek je velik,« pove Blažka.
Po drugi strani pa Korejci cenijo proste trenutke: »Ko si vzamejo pavzo, si res oddahnejo, počivajo. Takih minut in ur je malo, zato se trudijo, da jih čim bolj izkoristijo za stvari, ki so jim ljube.
Sicer pa je tudi življenje bolj hitro in podjetniško usmerjeno. Ker v mestih ni bilo več prostora za pozidavo, v glavnem vsi živijo v blokih, hiše ima le redka bogata peščica. Spalnic praktično nimajo, saj spijo na takih jogijih, ki jih zjutraj ”zrolajo” in postavijo ob steno. Velik vpliv na življenje pa ima tudi Amerika, saj se, predvsem mladi, zelo zgledujejo po njej. Razlog gre iskati tudi v dejstvu, da je Amerika Koreji pomagala v letih, po vojni.
Starejši Korejci so manjše rasti, saj po vojni tam ni bilo dobre hrane: »Starejša generacija je velika okoli meter in pol, morda kak centimeter več. Moja generacija pa je že skoraj tako velika kot jaz, (171 cm op.a) nekateri so tudi večji od mene,« pravi Blažka in na vprašanje, kako v Ljubljani loči Korejca od Kitajca, v smehu odvrne, da se Korejci veliko bolj uredijo za odhod po mestu, kot Kitajci, ki jim je zunanji izgled drugotnega pomena.
Seveda pa nas je zanimalo, kako Južna Koreja gleda na odnos severnih sosedov do Amerike. Vemo, da v Sloveniji po poročilih nenehoma poslušamo o grožnjah z raketami: »Južni Korejci so že vajeni groženj. Ko so pred leti začeli s propagando, da bodo uničili državo, so se južni Korejci bali, res so bili v strahu. Ampak, ko iz številnih groženj nikoli ni bilo nič, so se nanje že navadili. Tudi v medijih se tam o tem ne govori. Več se o tem govori tu, v Sloveniji« pravi Blažka.
V nedeljskem večeru, ki ga je organizirala KUD Sloga, je povedala še veliko drugih zanimivosti in posebnih zgodb, svoj potopis pa bo ponovila tudi v domači Kanomlji. Ob koncu je vsem zbranim ponudila še korejski čips, ki se ga da kupiti tudi v Sloveniji, na list papirja pa smo zapisali še svoje ime.
Lovrenc Habe