Že učila, čeprav OŠ Zadlog še ni bila zgrajena

Osnovne šole Zadlog ni več. Foto: Jošt Rupnik

Intervju z upokojeno učiteljico Majdo Mencinger

To je zgodba o mladem dekletu, ki se je dogajala v letih 1955 in 1956. Tedaj so bile zime daljše in silovitejše, državna ureditev drugačna, odnosi v družinah pa neizprosni. Ni pa to vse, kar je spremljalo neizkušeno učiteljico Majdo Mencinger v na novo zgrajeni šoli v Zadlogu, ki še ni imela fasade. Spodaj sta bili dve učilnici, zgoraj pa dve učiteljski stanovanji. No, stanovanje je za eno železno posteljo, mizo, stolom in eno malo  peč mogoče prevelika beseda.

Z otroki je pozimi najprej zakurila peč, da so se mokri čevlji tekom pouka posušili. Vodo so črpali iz podtalnice – no, še aprila so s sekiro tolkli po ledu, da so se dokopali do nje. V vasi, ki se je pobirala iz grozot druge svetovne vojne, ji je bila domača le pokrajina, ker jo je spominjala na njeno domačo, jeseniško pod Karavankami. Tudi zato ji je bilo v duši toplo – pogled skozi okno stanovanja in učilnice je bil prav romantičen: skoraj planinska pokrajina brez hiš, prostrani gozdovi in travniki. Zmedlo pa jo je, ker se geografsko ni uspela orientirati, a se je v nadaljevanju življenja še kako dobro znašla in našla priložnosti v pedagoških vodah.

Majda Mencinger.

Čeprav osnovna šola Zadlog ne stoji več, nanjo spominja le avtobusna postaja, pa zgodbe otrok in učiteljev ostajajo. Obiskal sem jo na prijetni lokaciji na obrobju Kranja, kjer biva danes. S še vedno zelo aktivno in prodorno pisateljico, pesnico in pripovedovalko sva se spoznala preko spleta. Dve leti nazaj je krajane Zadloga obiskala, rokovala se je tudi z nekaterimi bivšimi učenci, eden ji je prinesel v upogled svoje spričevalo z njenim podpisom.

Kdaj ste prišli v Zadlog in kako se spominjate teh časov?

V Zadlog sem prišla avgusta 1955, to je bilo po Dornberku moje drugo učiteljsko mesto. Od leta 1948 je bila v Zadlogu učiteljica Korsič, ki mi je napisala pismo, v katerem je opisala kalavrijo z iskanjem sobe, saj takrat šola še ni bila narejena. Že ko je hotela pobegniti, so na neki bližnji kmetiji le našli sobo zanjo.

V Zadlog sem prišla po dekretu, na katerega se ni bilo mogoče pritožiti. Bil je bolj vojaški sistem – kamor smo bili dodeljeni, smo morali iti. V Zadlog sva z mamo prišli preko Gorice in Ajdovščine z vlakom, od tam pa z avtobusom do Črnega Vrha. Naprej pa peš. Ko sem prišla do šole se mi je zdela lepa, nova, dvorazredna, enonadstropna, ni pa bila ometana. Nad razredom sem imela sobo, ki je bila velika kot razred. Še dobro, da sem imela v Bohinju teto, ki mi je priskrbela koruzno ličkanje, za v »štrozak« iz žakljevine- za  železno posteljo, ki je lepo grelo  in  tudi dišalo.  Takrat seveda postelje nisi mogel kupiti.

Zima 1955/1956 je bila menda zelo huda.

Ja, imam zapisano! 12. februarja 1955 je bilo 150 cm snega. In neverjeten mraz! Ker fasada šole ni bila končana, sem v sobi –  stanovanju  imela srež, led po stenah. Pouk je odpadel le nekaj dni, ker otroci niso mogli priti do šole. Sicer smo pozimi v razredu skupaj z učenci zjutraj najprej zakurili peč. Drva so otroci prinašali  iz drvarnice, ki je bila za šolo. Ker so otroci v tistem snegu in mrazu prihajali od daleč peš in, zanimivo, niso zamujali, ali izostajali, pa so svoje  premočene čevlje sušili okrog te peči. Potem se je pouk lahko začel.

Otroci, v ozadju šola. Foto: Arhiv Jošta Rupnika

Ne vem, kdaj je v Zadlog prišla voda. V spominu imam, da smo imeli za šolo odprtino v tleh in s pomočjo lonca privezanega na štrik črpali vodo iz podtalnice, še v aprilu je bila zaledenena, pa je bilo treba s sekiro narediti odprtino. Oh, če  to povem vnukinjam, izgleda kot da smo 1000 let nazaj! (smeh) In tam sem prala perilo in rjuhe, da se mi je včasih »zanohtalo.«

Sicer pa je za šolo skrbela Marija Kunc, bivša partizanka, v vojni je izgubila eno oko. Bila je  hišnica in čistilka, pri njej sem bila tudi na preprosti, a dobri hrani. Kuhala je tudi za nekatere gozdne delavce, saj v Zadlogu tako kot danes ni bilo  ne gostilne ne trgovine. Živela je v najemu, pri kmetiji najbližji šoli. Imela je majhen »gartelc«, redila je enega prašiča in zajce. Imela sem jo rada, ob njej sem se počutila domačno, imela je neko preprosto širino, ostala mi je v hvaležnem spominu. Oh, neverjetno! Spominjam se, da je v mojo učiteljsko sobo na mizo prinesla razkosane dele prašiča zato, ker je bil tak mraz, kot v hladilniku. In ta prašič je zelo prav prišel, saj smo  bili v tisti zimi dolgo odrezani od sveta, iz njega je kuhala juhe, saj drugega kot soli tudi ni imela. Pravzaprav je grozila lakota, če bi še dolgo trajala naša izolacija.

Kako je bilo spat v tej hladilnici?

Tako, da dobiš eno težko angino (smeh). Ampak mladost mnogo prenese.

V zimskih šolskih počitnicah, konec prvega smestra, sem  odšla  domov na Javornik (občina Jesenice). Ko sem se vračala nazaj, je avtobus obtičal v  Godoviču, ker naprej ni mogel, ker je bilo meter in pol snega. Zato sem se  peš odpravila do Črnega Vrha, in od tam naprej pa v Zadlog. A: Bila je megla do tal, do snega, vse belo, a pričelo se je temniti, ravnina, ravnina, zame neznani kraji, po čudežu, sem vendarle zagledala drobno luč iz šole…Ta pot se mi zdi,  je bila eksistenčno nevarna zame, ker v onem zasneženem brezpotju, nisem vedela, kam. Ko sem vendarle srečno prišla do šole,  sem bila res vesela. Take zgodbe se ohranjajo, ker se zdijo neverjetne. Pa tudi: ko sem pred dvema letoma obiskala te kraje, sem se prijetno začudila, kako so se razvili. Koliko dogodkov imate, kako živi kultura pri vas, kako urejene in lepe so kmetije!

Kakšne razrede ste imeli?

Tedanja osnovna šola je bila sedemletka in v dvorazrednici OŠ Zadlog je bil kombiniran pouk:  Jaz sem učila 5.,6.,7 razred dopoldne, drugi razred popoldne. Kolegica pa 3. 4. razred dopoldne, prvi  pa popoldne.  Starejših učencev ni bilo veliko, a to je bila generacija vojne, ko ljudje niso imeli veliko otrok. Medtem ko je bilo ta malih veliko več, cel razred je bil poln in vsi so bili lepo napravljeni. Videlo se je, kako so imeli »novi starši« več upanja in več otrok. Zvečer  sem pisala snovne priprave pozno v noč na pouk za naslednji dan, kajti učni načrti so bili enaki za vse šole ne glede na organizacijske oblike.

Danes na šolo spominja le še avtobusna postaja Pr’šol.

Kako se spominjate otrok?

V več kot polstoletni časovni odmaknjenosti, ostajajo le posamezni okruški spminov na dogodke in posamezne učence.

V šolo so hodili redno, ne glede na to, da so nekateri prihajali – peš od daleč. Z disciplino ni bilo težav.Nekateri starejši učenci so zjutraj navsezgodaj  doma vse v hlevu postorili, a  niso zamujali pouka.  V drugem razredu je bil večni ponavljalec, epileptik, ki je zdrdral poštevanko na pamet, najpomembnejši matematični cilj drugih razredov, s čimer je prekašal druge. Večkrat  ga je med poukom vrglo po tleh, bil je večji in močnejši  od »drobiža« sošolcev in sošolk. Otroci so bili neverjetno pogumni,  ko ga je metalo , so ob steno umaknili mize in stolčke in čakali, da so se krči umirili. Ne bom pozabila njegovih velikih vlažnih oči, kot da  po napadu prosi odpuščanja za težavo, ki nam jo je povzročil.  Iz  sedmega razreda se spominjam odličnjakinje, morala bi iti študirat dalje, a se to  žal ni moglo zgoditi;  iz šestega razreda, v katerem je bil edini učenec droben tih fant, prihajal je s planine, kjer je bil pri stricu pastirček, se do današnjega dne spominjam njegovega stavka iz šolske naloge z naslovom: »Kaj je lepo? Lepo je, ko se zjutraj rosa sveti na smrekovih iglicah in je vsa smreka srebrna«. Šesti razred!
Ne glede na to, da  smo bili učitelji nižje organiziranih šol  prepuščeni samim  sebi, se ni zgodilo, da bi šla v šolo brez priprave. Včasih se je govorilo o t.im. pedagoškem erosu … Kaj pa danes?

22 let ste bili stari, ko ste prišli v Zadlog. S kakšnimi pričakovanji ste prišli?

Učiteljišče nas je zelo pripravilo na to, da moramo prevzeti vso odgovornost, kljub temu, da smo bili še najstniki, večinoma dekleta. V moji generaciji je bilo kar šest paralelk, maturirali smo   1953.leta. Tedaj je zelo primanjkovalo učiteljstva, zlasti na Primorskem. Hranim sličico mnogih deklet, ki stojimo na stopnišču občine Nova Gorica, kjer smo javno prisegle poklicu in domovini. Tako sem hitro prišla do poklica in zaslužila svoj denar.Bili so težki časi  za »navadne« ljudi, saj smo se vsi od vojne pobirali. Mogoče kmetije niso čutile toliko pomanjkanja, ker so  imeli vsaj svojo hrano , v mestih in industrijskih krajih, je tudi te primanjkovalo…Seveda sem tako mlada pogrešala družbo sovrstnikov,zabave, pa tudi v strokovnem smislu ni bilo mentorjev.  Kasneje sem potem iz Zadloga odšla na študij na Univerzo, a še prej so me premestili v še hujše učiteljske  »rovte«, Otalež nad Cerknim, od koder sem po dveh mesecih z mnogimi težavami  birokratske in politične narave, bila odpuščena iz okraja Gorica , v okraj Kranj. V Kranju sem dobila  štipendijo za študij. Ko sem stala pred Univerzo na Kongresnem trgu, so mi pritekle solze sreče…Tedaj je bil za učiteljico s štiriletnim učiteljiščem na univerzo ogromen preskok! Danes je samoumevno, da je za tako zahtevni poklic potrebna visokošolska izobrazba. Po zaključku študija sem delala na področju predšolske vzgoje.

Kako pa ste sodelovali s krajani in starši?

Tako kot danes so bili tudi takrat predpisani roditeljski sestanki, a jih ni bilo, pa tudi t,im. govorilnih ur, ne. Pač pa se spominjam proslave za državni praznik na eni od večjih kmetij, ki so dali na razpolago »hišo«. Dekleta 7. razreda so  uredile in okrasile prostor, poribale tla, proslavo smo zelo resno vzeli,obisk staršev in drugih je bil kar velik.

V eni kmetiji, ki je imela harmonij,so prijazno odprli vrata, kjer sem poskušala ustanoviti moški oktet, (na šoli ni bilo nobenega glasbila), a želje,razen nekaj vaj, žal nisem uresničila.Skladatelj in profesor Slavko Mihelčič je imel zelo dober pouk glasbe na učiteljišču, razen tega je ostalo v meni nagnjenje do nje po očetu  pevovodji pri nekdanji Svobodi v mojem domačem kraju,  on je padel  kot talec 1942.l. v Dragi pri Begunjah. Takrat nisem vedela, kako hude vojne preizkušnje je pretrpelo črnovrško območje… Naša vojna generacija je doživela mnogo hudega, a življenje je moralo iti v miru dalje… Zadložani so bili prijazni do mene, mi pomagali (mleko in drugo). Na internetu včasih pogledam vasico, s prelepimi domačijami, lepo naravo, etnološko zanimivo, in sem ponosna, ker sem bila nekoč v svoji mladosti tu.

Majda z učenci iz Zadloga.

Kako ste v vrhuncu mladosti zdržali v osamljenem Zadlogu?

Pisala sem pisma na mnogo strani . Zlasti mami in dr.Ivi Šegula svoji zelo dobri učiteljici strokovnih predmetov na učiteljišču. Naročena sem bila na dnevni časopis, radia nisem imela.Dve leti pa hitro mineta…

Pa še to – zelo všeč mi je bila narava, tišina, čist zrak dišeč po planinskem rastlinju, popolno nasprotje od jeseniškega rdeče prašnatega od železarne.

Enkrat pa ste se vseeno skrivaj vrnili domov.

Ja, bil je »krizni« neki četrtek. Ob četrtkih ni bilo pouka, drugi dnevi v tednu, vključno s soboto, so bili delovni dopoldne in popoldne.  Kar pobegnila sem  domov k mami, ji potožila, da mi je hudo, da grem raje v fabriko delat. Mimogrede, ko vprašujete o mladosti v teh zahtevnih pogojih, iz današnje vednosti lahko rečem: mladost je kljub zunanji moči  – duševno zelo občutljiva in ranljiva! No, če se vrnem k moji zgodbi – moja mati se tedaj ni zmedla! Poslala me je nazaj, še prej pa sva odšli v Radovljico k znancu, vplivnemu v politiki, da je telefoniral k načelniku za šolstvo v Gorico. Prosila ga je, da me ne bi kaznovali, ker sem ušla. In ko sem prišla do tega načelnika, po videzu ni bil iz pedagoškega poklica, je zelo strogo nastopil: »To vam povem, tovarišica! To se učitelju ne sme zgoditi! To je bilo prvič in zadnjič«. Jaz pa v jok … Ja, kriza!

Iz Zadloga preko Otaleža pa na študij v Ljubljano …

Jaz imam na sam poklic, izkušnjo in na te otroke neverjetno lepe spomine. Tudi zato sem bila zelo motivirana za študij pedagogike. Če so prišli študenti neposredno iz gimnazije, niso imeli pojma o pouku, učencih, niti o tem, kako se dela. In to je bila moja velika prednost, velika praksa, predpriprava za študij.

Lovrenc Habe

Zadlog 1955-56 Majda, Tončka, Micka.