Lilijana Homovec je bila do sedaj znana predvsem kot pesnica in ne kot avtorica proznih del, zato je romaneskni prvenec Nekdo vedno odide prvi svojevrsten novum, pa ne samo zaradi teme, ki jo vpeljuje, če smem biti nekoliko banalna – odnosa starejše ženske in mlajšega moškega, ter posledično iskanja ljubezni v starejših letih, kar odpre vrsto vprašanj – zmožnosti telesa, spolnosti, bolezni, pač pa tudi v smislu lastne avtopoetike.
Če »odhodi iz položaja ujetosti« v njenih pesniških zbirkah, posebej v zbirki O sebi (Bogataj, 2012) niso bili mogoči in »se lahko realizirajo samo v sanjah«, v romanu Nekdo vedno odide prvi naletimo, in to že na uvodnih straneh, na edinstveno posameznico – Lilo, za katero se zdi, da smo jo že nekje srečali in da je toliko kot naša znanka. Živi sama v manjšem stanovanju, mož je odšel že pred leti, izvemo, da si je zgradila svoj lasten svet, in da se je z ločitvijo pomirila. Neki svet se je zrušil, toda Lila si je zgradila novega, s čimer je nakazano, da si je junakinja dovolila »preskok v novo kvaliteto življenja« (Bogataj, 2021). Lila skoraj ničemur več ne pripada in tudi iz ničesar ni izključena, zdi se, da svoje življenje zgolj živi in da si v skladu z vrednotami, ki jih je prejela v otroštvu, biti delavna, prizadeva ustvariti svoj posel, in to ne kar katerega; vodi cvetličarno Lilijo, s katero je, kot beremo v romanu, »uresničila svoje sanje«, in kar je še pomembnejše, cvetličarna ji omogoča finančno neodvisnost.
Nadaljevanje opisa njenega novega dela je na voljo tukaj (klik). Spomnimo, da je Lilijana Homovec letos prejela tudi nagrado KS Črni Vrh za življenjsko delo.