Rimske ceste na Slovenskem niso le arheološka zanimivost, temveč jasno berljiv odtis ene najmočnejših civilizacij v evropskem prostoru. Med pomembnejšimi prometnimi povezavami je bila tudi trasa, ki je povezovala notranjost današnje Slovenije z italijanskim prostorom – od Emona prek Logatca do Ajdovščine in naprej proti Akvileji. Doslej je bil znan osrednji del trase, ki je potekal iz Logatca (antičnega Longaticum) čez območje Kalc in Lanišča, nato pa se je začel vzpon proti Hrušici. Prav tam se nahaja ena najpomembnejših točk rimske infrastrukture na naših tleh – utrdba Ad Pirum. Ta ni bila le vojaška postojanka, temveč del obsežnega obrambnega sistema Claustra Alpium Iuliarum, s katerim so Rimljani nadzorovali prehode iz notranjosti imperija proti Italiji. V teh dneh pa raziskovalci proučujejo ostanek rimske ceste, ki so ga našli ob obnovi vaškega središča v Črnem Vrhu, natančneje pri cerkvi v smeri proti Zadlogu. Arheološko odkritje že mesec dni ščiti jekleno plato.
Kljub odkritju dela potekajo nemoteno, obnova bo tako končana v predvidenem roku. Se je pa na začudenje nekaterih krajanov, arheološka ekipa na licu mesta mudila le dva dni – pretekli četrtek in petek, ko so zato začasno prestavili semafor. Po zagotovilu iz ljubljanske Galerije naroda Arheologi in znanstveniki v teh dneh proučujejo možnost, da je bila skozi Črni Vrh speljana pomembna trasa proti Vipavski dolini. Znano je namreč, da se je po prehodu čez Hrušico trasa nadaljevala proti Colu in nato spuščala v Vipavsko dolino, kjer je stala rimska utrdba v današnji Ajdovščini (antična Castra). Ta del poti je bil logistično izjemno pomemben: omogočal je premike vojske, trgovino z blagom, kot so vino in olje, ter povezavo med Apeninskim polotokom in balkanskim zaledjem. Ostaja pa vprašanje, zakaj je bila trasa speljana tudi skozi današnji Črni Vrh. Na to vprašanje bodo zgodovinari skušali najti odgovor v prihodnjih tednih.
Čeprav danes večji del trase prekrivajo sodobne ceste, je na nekaterih odsekih še vedno mogoče stopiti skoraj neposredno na sled rimski preteklosti. Posebej izstopa območje Hrušice, kjer so ohranjeni ostanki utrdbe Ad Pirum in kjer lahko obiskovalec hodi po prostoru, kjer je nekoč potekala originalna cesta. Prav tako so dostopni odseki med Kalcami in Laniščem ter deloma planotasti svet okoli Cola, kjer teren še vedno odraža logiko antičnega trasiranja. Kako bodo označili traso pri črnovrški cerkvi, je še preuranjeno govoriti.
Zanimivo je, da Idrija, danes pomembno zgodovinsko mesto, v rimskem času ni ležala na tej glavni prometnici. Razlog je predvsem geografski: razgiban teren in odsotnost večjih naselbinskih ali gospodarskih središč v tistem obdobju. Kljub temu so očitno obstajale lokalne poti, ki so območje Idrije povezovale z glavno traso, najverjetneje preko Črnega Vrha proti Idrijski Beli, vendar te najverjetneje niso imele statusa državne rimske ceste.
Rimska prometna logika je bila preprosta, a učinkovita: izbrati najkrajšo in strateško najprimernejšo pot, ki omogoča nadzor in hitro mobilnost. Prav zato tudi današnje prometnice v veliki meri sledijo podobnim koridorjem. Ko se danes vozimo ali hodimo po teh krajih, pogosto – ne da bi se tega zavedali – sledimo potem, ki so jih pred skoraj dva tisoč leti začrtali rimski inženirji.
